Namen prispevka je bralcu razložiti kaj ekosistem je in odgovoriti na vprašanje ali je oljčnik tudi ekosistem. Definicij ekosistemov je več. Najbolj znana pravi, da je ekosistem sestavljen iz biotopa (neživi del) in biocenoze (živi del). Ta ne pove nič o kompleksnosti procesov in odnosov znotraj njega. Precej bolj zapletena je tista, ki vključuje prostor, energijo, prehranski splet in pestrost, bere se pa takole: ekosistem je enota, ki vključuje vse organizme na določenem prostoru (meja), ki so povezani s fizičnim okoljem tako, da pretok energije jasno določa trofične strukture, kroženje snovi in biotsko pestrost znotraj nje. Poglejmo posamezne elemente te definicije.
Organizem je zapleten sistem organov, ki vplivajo drug na drugega in delujejo kot stabilna celota. Značilnosti organizmov so odzivanje na dražljaje iz okolja, rast in razvoj, vzdrževanje notranje stabilnosti in razmnoževanje. Zaradi vzdrževanja notranje stabilnosti (homeostaze) mora organizem iz okolja stalno privzemati energijo.
Ko govorimo o določenem prostoru, s tem povemo, da je ta prostor omejen, da mu lahko določimo mejo. Gozd, kot primer kopenskega ekosistema, je lahko omejen s travnikom, kmetijskimi površinami, obalo vodnega ekosistema, cesto ...
Fizično okolje je območje, ki podpira, vpliva in razvija življenje. Skozi zgodovino Zemlje se spreminja od prazgodovinskega naravnega okolja do današnjega, ki ga je v dobršni meri ustvaril (in ga še vedno spreminja) Človek.
Jasno določen pretok energije pove, da lahko energiji sledimo skozi vse dele (trofične strukture - glej spodaj) ekosistema. Najpogosteje govorimo o svetlobni energiji, ki vstopa v ekosistem in se v procesu fotosinteze transformira v kemijske vezi. Seveda pa v nepopolne ekosisteme, kakršni so n.pr. jamski, energija vstopa v obliki organske snovi. Le-to lahko v jame prinesejo vodotoki ali živali, ki občasno prebivajo v jamah.
Pretok energije določa trofične strukture. Ko gre za pretvorbo svetlobne energije v kemijske vezi organske snovi, se to dogaja na prvem trofičnem nivoju - lahko mu rečemo nivo primarnih producentov, preprosteje pa je reči kar rastline (pa ne vse). Z rastlinami se prehranjuje drugi trofični nivo, sekundarni producenti, poenostavljeno rastlinojedi. Rastlinojedi so plen tretjega trofičnega nivoja - plenilcev. Tudi ti plenilci imajo svoje plenilce, le-ti pripadajo četrtemu trofičnemu nivoju. Prepletu vseh trofičnih nivojev z vsemi medsebojnimi odnosi rečemo prehranski splet, nivoji pa predstavljajo trofične strukture. Poenostavljen primer: ovce so rastlinojedi (drugi trofični nivo) in so plen medvedov. Medved je sekundarni producent oz. predstavnik tretjega trofičnega nivoja, je pa tudi Človekov plen, kar v tem primeru Človeka uvršča na četrti trofični nivo.
Pretok energije lahko spremljamo tudi s spremljanjem kroženja snovi. Po pretvorbi energije v organsko snov (nivo primarnih producentov), se ta snov spreminja in postaja bolj kompleksna (sekundarni producenti so anatomsko in fiziološko bolj zapleteni od primarnih). Osnovni gradniki organske snovi bi bili brez organizmov, ki so sposobni razgraditi kompleksne molekule sladkorjev, beljakovin, maščob in še kaj bi se našlo, za primarne producente izgubljeni. Organizmi, ki "razstavijo" te molekule na osnovne gradnike in jih s tem ponovno vključijo v kroženje snovi, so dekompozitorji oz. razkrojevalci. Ni nujno, da so to ravno mikroorganizmi, dober primer večjih razkrojevalcev so razne glive, pa tudi višje rastline (n.pr. gnezdovnica iz družine kukavičevk). Proces imenujemo mineralizacija[1], tako pridobljene mineralne snovi pa ponovno (skupaj z vodo, ogljikovim dioksidom in ob pomoči energije med fotosintezo) vstopajo v izgradnjo organske snovi. Oba procesa skupaj pa pomenita kroženje snovi. V tem procesu prihaja tudi do kroženja plinov, posebej pomembna sta CO2 in dušik. Pomen zadnjega oljkarji dobro poznamo. Bistven element ekosistema je biotska pestrost (biodiverziteta)[2]. Na ravni vrste jo navadno izražamo kot število vrst na enoto površine. Pomemben pa ni samo podatek o številu vrst ampak tudi o številu osebkov posamezne vrste (abundanca). Pa si oglejmo oljčnik po prej opisanih značilnostih, s katerimi smo definirali ekosistem.
Organizmi: posebne razlage, da v oljčniku najdemo organizme, najbrž nihče ne potrebuje. Prostor, omejen z mejo: ali lahko oljčniku določimo mejo? Oglejte si robove oljčnikov, nekateri so z vseh strani omejeni s travniki, drugi mejijo na eni strani na gozd, na drugi na travnik, lahko tudi na cesto, nekateri na njive, tretji spet na trajni nasad sadnega drevja ali vinograd. Vedno pa je meja natančno določljiva. Fizično okolje: fizično okolje predstavljajo tla, ki so lahko zelo raznolika (bolj ali manj kamnita, samo prst ...), predstavlja pa ga tudi ozračje z vsemi fizikalnimi pojavi (veter, toplota, vlaga ...). V primeru oljčnikov je fizično okolje ustvaril oz. prilagodil Človek. Pretok energije: energija vstopa v oljčnik predvsem kot svetloba. Rastline v procesu fotosinteze vežejo to energijo v kemijskih vezeh, ki povezujejo molekule vode, ogljikovega dioksida in[3] nekatere minerale v organsko snov. Ni pa samo svetlobna energija tista, ki vstopa v oljčnik. Človek dodaja energijo tudi z gnojenjem tal ter s foliarnim gnojenjem. Seveda lahko tudi temu pretoku sledimo oz. ga definiramo z meritvami. Oljkarji ste se zanesljivo že srečali z analizo zemlje, v okviru katere dobite tudi podatke o količini humusa. Kako pa pretok energije v oljčniku določa trofične strukture? Svetloba je tista oblika energije, ki omogoča prvi trofični nivo (primarni producenti oz. proizvajalci). To so vse zelene rastline, ki jih najdemo v oljčniku. Drugi trofični nivo so primarni konzumenti (porabniki). Tu je potrebno upoštevati vse živali, ne samo velikih travojedov (srnjad) ampak tudi pajkovce, žuželke, polže, ptice itd. Tudi te najdemo v oljčnikih, seveda zatravljenih. Kaj pa tretji trofični nivo? Predstavljajo ga sekundarni konzumenti, ki se hranijo s primarnimi; predvsem so to ptice[4], nekaj vrst dvoživk in nekaj vrst plazilcev. V oljčnih nasadih pa najdemo tudi razkrojevalce, ki s svojo dejavnostjo skrbijo za kroženje snovi; na površini so to višje glive (gobe[5]), v tleh pa mikroorganizmi. Tisti, ki imate naravno zatravljene oljčnike, ki niso zasejani z raznimi travnimi mešanicami, ste verjetno že ugotovili, da se število rastlinskih vrst iz leta v leto spreminja in da je vrstna biodiverziteta velika. Poskusite v svojih nasadih prešteti, koliko vrst je prisotnih, pri čemer ni pomembno, da jih poznate po imenih, pomembno je, da jih razlikujete. Ugotovili boste tudi, da nekatere vrste številčno prevladujejo, vendar se tudi te v daljšem obdobju (nekaj let) spreminjajo.
Velika vrstna pestrost rastlin je ključna za opraševalce, saj jim cvetenje v različnih obdobjih leta zagotavlja enakomernejšo pašo. Kadar je oljčnik samo zatravljen ne moremo govoriti o veliki habitatni pestrosti. Le-to lahko povečamo s suhozidi, puči (kali), "hoteli" za žuželke, netopirnicami ipd. Posledica teh "dodanih" habitatov pa je seveda povečana vrstna pestrost vseh organizmov, kar poveča kompleksnost takšnega ekosistema in s tem boljši izkoristek energije.
Upoštevajoč definicijo ekosistema na začetku tega prispevka ugotovimo, da kasnejši kratek opis oljčnika popolnoma ustreza elementom, ki ekosistem definirajo. Zato oljčnik je ekosistem, četudi ga je naredil človek. To, da oljčnik je ekosistem pa pomeni tudi, da je za razumevanje procesov v njem potreben ekosistemski pristop[6]. O tem, o ekosistemskih storitvah in še kakšni "eko" temi pa mogoče kdaj v živo, pri meni.
[1] Ta proces steče po smrti organizma ali pa v njegovih izločkih. Potrebno je razlikovati pojma biomasa in organska snov. O biomasi govorimo dokler je organizem živ (rastlina), po njegovi smrti pa govorimo o organski snovi (pokošena rastlina).
[2] Obstaja več kazalnikov, s katerimi opišemo diverziteto. Najbolj razširjen in splošno uporaben je Shannon-Wienerjev indeks. Diverziteta ni samo vrstna, obstajajo še druge: ekosistemska, habitatna, genetska, vendar bi z razlago vseh, glede na namen tega prispevka, zašli predaleč.
[3] Organska snov nastane v živih organizmih, ko se v anorgansko snov vključijo atomi ogljika. Prvi produkt fotosinteze je preprost sladkor, kasneje v celicah nastanejo bolj zapleteni višji sladkorji, ko se v različnih presnovnih procesih vgradi še dušik pa že nastanejo beljakovine in še kasneje maščobe.
[4] Pred nekaj leti je ornitolog v mojem nasadu in v gozdnem robu v dobre pol ure samo s poslušanjem oglašanja določil 21 vrst ptic.
[5] Pričakujete lahko več vrst kukmakovcev, sivega lupinarja, veliko nožničarko ..., vse pa so saprofitske, pomeni, da razkrajajo organsko snov.
[6] Celovito, integrirano vodenje človeških aktivnosti, ki naj temeljijo na najboljšem dosegljivem znanju o ekosistemu in njegovi dinamiki z namenom ugotoviti in odpraviti vplive, ki ogrožajo ekosisteme; z drugimi besedami, doseči je potrebno trajnostno rabo ekosistemskih storitev ter ohranjati njihovo celovitost.
Avtor: mag. Janez Forte, univ. dipl. biol. (članek je bil objavljen v glasilu Društva oljkarjev Slovenske Istre OLJKA, februar 2022)